Povezovalna pot treh Marijinih svetišč

Povezovalna pot treh svetišč je tematska pot, ki med seboj povezuje tri Marijina svetišča: Sveta Gora (Monte Santo) v Občini Nova Gorica in Marijino Celje (Maria Zell) v Občini Kanal ob Soči na slovenski strani ter Stara Gora (Castelmonte) na italijanski strani. Vsa tri svetišča so zelo znane in priljubljene romarske poti.

Svetišča lahko obiščemo na najbolj običajen romarski način, peš, kar sicer zahteva dva dni, vendar so tudi užitki, ki jih ponujata nedvomno večji.

Pešpot med svetišči

Na začetku se s Svete Gore (682 m n.v.) spustimo do Preškega vrha in nadaljujemo v smeri proti zaselku Baske in naprej proti Kanalu. Ta pot je dolga 12,1 km in jo lahko prehodimo v 5 urah. V Kanalu gremo čez most in se napotimo po strmi ovinkasti cesti proti Ligu do Marijinega Celja (620 m n.v.). Od tod se moramo spustiti mimo naselij Lovišče in Strmec do mejnega prehoda Britof, za kar porabimo 1,5 ure, nato se ob reki Idriji povzpnemo mimo naselja Kodermaci do Oborče in dalje proti Sv. Antonu in vasicama Markolini in Kauc do Stare Gore (618 m n.v.). Do Oborče porabimo približno 1 uro, do vasice Markolini še ½ ure in do Stare Gore še približno 1,5 ure.

Na poti treh svetišč lahko poleg prelepih svetišč občudujemo tudi druge naravne, zgodovinske in kulturne lepote teh krajev. V Kanalu lahko obiščete staro mestno jedro z galerijo Rika Debenjaka, gotsko hišo, slikovit trg Kontrada z ostanki obrambnih stolpov, cerkvijo Marije Vnebovzete in Neptunovim vodnjakom. Če boste obiskali Kanal v poletnih mesecih, boste lahko naleteli na eno izmed številnih prireditev, ki se odvijajo na prostem – na enega izmed glasbenih ali kulturnih festivalov, na športne dogodke, kot so tradicionalni Skoki z mosta. Na Kanalskem Kolovratu si boste lahko poleg neokrnjene narave ogledali tudi eno izmed zasebnih muzejskih zbirk predmetov iz prve svetovne vojne ali pa stare domačije in hiše (npr. Lukčeva hiša na Kambreškem, kjer je še lepo ohranjeno staro ognjišče). Čebelarji vam bodo ponudili izvrsten med, ki je nastajal v neokrnjeni naravi gozdov na Kanalskem Kolovratu. V jesenskem času se boste lahko ustavili v Ligu na prazniku kostanja. Če pa se boste odločili za obisk Kanalskega Kolovrata v prvih mesecih v letu, boste prav gotovo srečali živahne liške maškare.

Svetišče Marijino Celje 

Svetišče se v zgodovini prvič pojavi leta 1325 z nazivom »De S. Zenone de supra Judrium« in kasneje v letu 1344, »Sancti Zenonis in Sclauonibus«. Sodeč po njenih značilnostih, zvezdasto obokanem prezbiteriju in zvonu z letnico 1575, je druga poznogotska cerkvica Sv. Zenona nastala v 16. stoletju. Do leta 1757, ko je postala vikariatna cerkev, je bila cerkev Sv. Zenona podružnična cerkev pražupnije v Kanalu. Leta 1761, po prenosu milostne podobe - kopije kipa iz največjega srednjeevropskega Marijinega svetišča na avstrijskem Štajerskem, Mariazell, je postala božjepotna cerkev. V drugi polovici 18. stoletja so cerkev posodobili. Oblikovana je bila značilna pokrajinska dominanta z dvema zvonikoma s cinastimi zaključki, kot v Brdih in Benečiji. Leta 1825 so desni zvonik porušili, leta 1997 pa so oba zvonika spet obnovili. Sedanja oltarna podoba je iz leta 1847. Glavni oltar, po vsej verjetnosti delo goriške delavnice Pacassi, pa je iz leta 1686. Na Marijino Celje je bil prenesen v času cesarja Jožefa II., leta 1786, potem ko je 100 let služil na Sveti Gori. Marijino Celje je od leta 1786 do leta 1793 in od leta 1915 do leta 1928, v času njegovega opustošenja, prevzelo romarsko vlogo Svete Gore.

Freske Svetega Florijana, svetega Antona opata, svetega Antona Padovanskega, svetega Valentina in križev pot iz leta 1849, so dela čedadskega slikarja Antonia Dugoni. Podoba svete Ane na levem stranskem oltarju je delo Goričana Raffaela Pich iz leta 1837. Strop ladje, poslikan v letih 1926/27 in slika svetega Zenona pa sta deli Leopolda Perca iz Ločnika. Štiri evangeliste na stropu ladje in vnebohod na desnem stranskem oltarju je po vsej verjetnosti naslikal Clemente de Neri.

Cerkev Sv. Kancijana v Britofu

Na poti treh svetišč lahko občudujemo številne cerkvice in ena od teh je tudi cerkvica Svetega Kancijana v Britofu na nadmorski višini 260 metrov v neposredni bližini meje z Italijo. Cerkvica Svetega Kancijana v gotskem stilu ima kratko in široko ladjo ter razmeroma globok prezbiterij iz rezanega kamna. Ima visok pozidek, po sredini pa poteka v višini oken strehasto oblikovan zidec. Nad njim je v severovzhodnem vogalu vklesana letnica 1504. Cerkvica ima šilast in paličasto profiliran portal z značilnostmi »rastlinske« gotike in nosi letnico 1505.

Ljubka notranjost cerkvice ponuja obiskovalcem številne umetniške detajle, ki prikazujejo njene gotske značilnosti in njeno spreminjanje skozi čas. Na zunanji strani šilastega slavoloka so se ohranile gotske stenske poslikave. V njegovem zgornjem delu lahko vidimo razdeljen prizor Abelove in Kajnove daritve. Ob njem pa je na vsaki strani tudi po ena figura iz Oznanjenja, ki je značilna prav za slavoloke. Na desni strani lahko vidimo podobo Sv. Simona, na južni strani pa Križanje. Vse te poslikave lepšajo okolico stranskega oltarja.

Cerkvica je nedvomno paša za oči ljubiteljev in obiskovalcev tovrstne kulturne dediščine. Veliki zlati oltar je nedvomno najzanimivejša točka v cerkvici. Oltar je tipičen predstavnik t.i. zlatega oltarja iz 17. stoletja. Izdelan je iz lipovega lesa z mavčno obdelavo, barvanjem in pozlato. Oltar je sorazmerno širok in ima kar tri nadstropja. Njegovi stebrički so okrašeni z značilno motiviko tega časa, z angeli in svetniki. Glavni del vsebuje kipe treh mučencev – Kancijana, Kancija in Prota, ob krilih pa sta apostola Simon Gorečnik ter sv. Juda Tadej. V prvem nadstropju je prikazan Krst v Jordanu, levo je sv. Anton Padovanski, desno pa sv. Florjan. Zgoraj je prikazana Sv. Trojica, ki krona Marijo. Oltar je pravo bogastvo renesančnih podob in motivov, ki se izvrstno ujamejo z gotskimi značilnostmi cerkvice. slika trokrilnega!

Posebno zanimivost predstavlja tudi gotski krilni oltar, ki se je ohranil še od stare cerkvene oprave in je nekoč stal na mestu zlatega oltarja. Danes stoji na desni strani ob slavoločni steni pod freskami. Oltar v glavnem obsega omaro, ki se zapira z dvojnimi krili. Ko so krila zaprta, prikazuje oltar sliko Marijinega oznanjenja. Ob nedeljah in praznikih so bila krila odprta in razkrivala reliefa apostolov sv. Simona in Juda Tadeja. V sami omarici pa so upodobljeni trije pomembni možje. Podnapisi pravijo, da gre za sv. Barnaba, sv. Kancijana in sv. Gerijana. Ta oltar je eden redkih takega tipa še ohranjenih v Sloveniji in nosi letnico 1520.

Ostali dve Mariji posvečeni svetišči sta Sveta Gora v bližini Nove Gorice in Stara Gora (Castelmonte) v bližini Čedada v Italiji.