Valentin Stanič, Bodrež pri Kanalu 12.2.1774 – Gorica 29.4.1847

»V osebnosti Valentina Staniča so bile harmonično združene dejavnosti pesnika, pisatelja, in prevajalca, učitelja in vzgojitelja, prosvetnega in socijalnega delavca, duhovnika, zdravnika, tiskarnarja in razširjevalca slovenske knjige, umnega kmetovalca in rokodelca, prosvetljenca, fizika in zemljepisca, veleturista in planinskega pisatelja, človekoljuba, ljubitelja živali in cvetja«.  Evgen Lovšin.

V Bodrežu pri Kanalu rojeni Valentin Stanič,duhovnik, prosvetitelj, humanist in predhodnik alpinizma v Evropi, se je šolal v Trbižu in Celovcu (1790-1792) ter v Salzburgu od 1792 do 1802. Leta 1802 je bil posvečen v duhovnika. Nekaj mesecev je kaplanoval v Nonbergu pri Salzburgu. V jeseni 1802 se je vrnil na Goriško in nastopil službo kaplana na Banjšicah. Od leta 1809 do 1819 je bil vikar v Ročinju, nato pa do svoje smrti 1847 stolni kanonik v Gorici. Od leta 1828 je bil tudi višji šolski nadzornik. V svojem študentskem obdobju v Salzburgu je začel zahajati v gore, kamor so ga verjetno zvabili znanstveni nagibi, vendar so v njegovem gorniškem delovanju vedno bolj prevladovala alpinistična nagnjenja. Veliko pozornosti je posvečal botaniki, geologiji, zemljemerstvu in preučevanju klimatskih razmer. Leta 1800 je bil s prvopristopniki na Velikem Kleku/Grossglocknerju (3798m) in kot prvi človek se je povzpel na najvišji vrh častitljivega Watzmanna (2713m) ter na Visoki Göll (2552m). Trem najbolj slovečim vrhovom v Vzhodnih Alpah – poleg Watzmannu in Grossglocknerju še Triglavu – je prvi izmeril višino.
Z razgledne Banjške planote so ga še vedno privabljale gore. Povzpel se je na Krn, Mangart, Prestreljenik in leta 1808 na Triglav. Pozneje, med službovanjem v Gorici, je obiskal Clapsavon v Karnijskih Alpah. Monte Cavallo in Pramaggiore pa je občudoval kar z Banjšic, Svete Gore in Sabotina. Poleg dušnopastirskega delovanja je učil otroke brati in pisati, bil je pevovodja in kmetovalec, tesar in kovač. V Ročinju je zgradil šolsko poslopje, v Kanalu zasilen most čez Sočo ter pisal vladi in cesarju prošnje za izgradnjo kamnitega. Tako je v hudih časih lakote 1816-1817 priskrbel ljudem delo in zaslužek. Pisal in prevajal je pesmi in nekatere sam natisnil z lastno tiskarsko napravo. Med prvimi v Avstriji je cepil proti črnim kozam.
Po prejemu letnega poročila Münchenskega društva proti mučenju živali za leto 1843 se je takoj včlanil in 1846 leta ustanovil prvo društvo proti mučenju živali v Avstrjski monarhiji. Društvo je imelo več kot tisoč članov, nekaj celo na Štajerskem, v Dalmaciji in v Italiji. Kot višji šolski nadzornik je poskrbel, da so nastale nove šole, tako je število otrok, ki so obiskovali šolo, odločno poraslo. Leta 1844 je z ustanovami, katerim je namenil precejšen del svojega premoženja, omogočil šolanje bratovim potomcem in revnejšim šolarjem Kanala, Ročinja in Banjšic. Leta 1836 dobil v roke Czechovo knjigo o poučevanju gluhonemih. Po štiriletnih prizadevanjih je leta 1840 v Gorici ustanovil gluhonemnico. Prav pri delu v tem zavodu – bil je že triinsedemdeset let star – se je poškodoval in nekaj dni kasneje umrl.
Nemška planinska zveza Alpenverein oziroma njena sekcija iz Munchna že od leta 1999 podeljuje Staničevo nagrado, namenjeno osebi, ki si je pridobila izredne zasluge z nesebičnimi dejanji v prid človeku in naravi na Bavarskem. Kanalskim planincem so sedaj zaupali bienalno izbiro nagrajenca/ke. V spomin na Staničevo prvopristopništvo na najvišji Srednji vrh Watzmanna pred več kot dvema stoletjema je prof. dr. med. H.-V. Ulmer iz Mainza leta 2007 organiziral 3. simpozij višinske fiziologije in prakse na Watzmannu.

Uredila: Jože Medvešček in Marko Valentinčič

http://www.tic-kanal.si